Neolitski človek je ribe lovil verjetno z rokami, poznal pa je tudi že (glede na redke tovrstne arheološke drobne najdbe iz Evrope) trnek, harpuno in ost. Prvi trnki so bili izdelani iz ostrega kamna v obliki romba ali polmeseca, nato privezani na vrvco. Poznali pa so tudi kamnite zakrivljene trnke z zašiljeno konico. Kasneje so uporabljali tudi druge materiale za izdelavo trnkov, kot so: kremen, kost, roževina, les. V neolitiku je človek že uporabljal lanene mreže z lesenimi plovki in kamnitimi utežmi. Z deblaki se je odpravljal na ribolov daleč od obale.

Z odkritjem kovin je začel človek uporabljati kovinske trnke, katerih oblika se do današnjih dni ni bistveno spremenila. Rimljani so načine ribolova prevzeli od Grkov. Uporabljali so mreže iz konopljenih, lanenih in brnistrnih vlaken. Poznali so že plutovinaste plovke ter keramične in svinčene uteži za mreže.

MORSKO RIBIŠTVO

Morsko ribištvo, kamor štejemo ribolov in ribjo predelovalno industrijo, ima na slovenski istrski obali dolgo tradicijo. Že od 10. stoletja so si ribolovno pravico delile komune in zemljiška gospostva. Piranska komuna je imela v posesti štiri ribje rezervate, ki jih je vsako leto dajala v zakup piranskim zasebnikom. Slednji so jih oddajali ribičem, od katerih so prejemali za plačilo del vrednosti ulova.

Največji ribji rezervat se je razprostiral ob zunanjem robu Sečoveljskih solin in ob kraški obali do starega kamnoloma Kanegra. Drugi je potekal ob zunanjem nasipu solin Fazan, in sicer od rta Seča do rta Sv. Lovrenca v Portorožu. Tretji se je nahajal v Strunjanskem zalivu ob zunanjem nasipu solin in v majhnem zatoku v solinah, četrti je bil ob obali Pirana, od rta Pusterla na severu okoli Punte do Mogorona na jugu. Značilnost ribjih rezervatov je bil tudi lov na ciplje.

RIBIŠKE BARKE

V srednjem veku so ribiška plovila bile predvsem barke veslače. Te so bile odprte in so jih poganjali s tremi ali štirimi vesli, občasno pa z majhnimi jadri, katerim se je kasneje pridružilo krmilo. Med opremo so imele tudi sidro z vrvjo, pokrivalo iz platna in drugo. Imenovale so se bragoci, bateli, topi, batelini in sanduli. V 20. stoletju so z uporabo sodobnih pripomočkov (npr. sonarjev) in tehnik ribolova stari, preprosti načini ribolova tonili v pozabo, povsem pa se je spremenil tudi način življenja ribičev.

MREŽE

Prvotno so izdelovali mreže iz lanu in konoplje, ki ju je konec 19. stoletja zamenjal bombaž in v novejšem času umetna vlakna. Za izdelavo mreže sta bila poleg niti potrebna tudi svinec in plutovina. S prvim mrežo razpremo navzdol ali jo povlečemo na dno, s plutovinastimi plovki pa jo le rezpremo in pustimo viseti v določeni globini.

Glede na načine in tehnike ribolova ločimo več tipov mrež:

LOV NA CIPLJE

Lov na ciplje ima v Istri dolgo tradicijo. Prvi pisni vir o lovu v Piranskem zalivu sega v začetek 13. stoletja in je ohranjen v prepisu Piranskega statuta iz leta 1274.
Sprva je bila lovna pravica v domeni plemstva in cerkve, kasneje ribiških zadrug in podjetij. Na zahodni istrski obali so bila poznana lovišča v zalivu Mirne, Limskem kanalu in Piranskem zalivu. Tu so se zbirali ciplji v jate pred glavnim pomolom v Portorožu, pred skladiščem soli Antenale pod Sečo in pred izlivom Dragonje ter pri “Porto Madoni” v solinah Fontanigge.
Ciplje so lovili z do 1300 metrov dolgimi mrežami tratami. Vsako od njih sta razpenjali ladji, katerima so bili v pomoč čolni. Ribičem so priskočili na pomoč delavci iz solin, da so mrežo, polno cipljev, lahko potegnili na breg.

SLOVENSKI RIBIČI MED TRSTOM IN TIMAVO

Do 19. stoletja je bila narava obalnega pasa od Škednja do devinskega Štivana neokrnjena in zato primerna za ohranitev starodavnih tehnik in načinov ribolova. Ribarili so Prosečani, Kontovelci, Nabrežinci... Središče slovenskega morskega ribištva je bilo v Križu. Križani, najštevilnejši slovenski ribiči, so lovili tone (tune), mnogi od njih pa so tudi kmetovali. Po izgradnji pristana leta 1874 so opustili starodaven ribolov s tipičnimi plovili, čupami, in začeli z bragoci loviti tone in sardele.

ČUPA - čoln deblak

Čupe, iztesane iz hoje ali primorskega bora, so slovenski ribiči iz Sesljana, Križa, Kontovela, Grljana, Nabrežine in Barkovelj uporabljali kot samostojna ribiška plovila ali kot pomožna plovila pri lovu na tune. Čupe so bile dolge do 7 m, široke 0,7 m in visoke 0,6 m. Narejene so bile tako, da jih je bilo moč ročno potegniti na breg, za daljše časovno obdobje ali v primeru slabega vremena pa so jih s pomočjo vitla potegnili na višja zavarovana mesta. Zadnje čupe so iztesali konec 19. stoletja, v uporabi pa so bile še med 2. svetovno vojno.

RIBJA PREDELOVALNA INDUSTRIJA V SLOVENIJI

V 2. polovici 19. stoletja so začeli vzdolž jadranske obale odpirati niz tovarn za predelavo plave ribe. Prva je bila zgrajena leta 1867 v Devinu pri Trstu. Kasneje sta se ji v Izoli pridružili še tovarna francoske družbe Société Générale Française C.A. (1879) in tovarna Dunajčana Carla Warhaneka (1881). Leta 1890 je podobno tovarno v Kopru odprl Giovanni Depangher. Tovarne so močno vplivale na življenje domačinov. Med svetovnima vojnama so se večjim tovarnam Ampelea, Arrigoni in De Langlade pridružile še nekatere manjše. V ostri konkurenci za surovino je obema večjima tovarnama uspelo organizirati tudi lastno ribolovno floto. Proizvodi izolskih tovarn so zasloveli tudi po svetu, saj so jih izvažali v številne tuje države. Tovarne so delovale vse do kapitulacije Italije septembra 1943, pod nemško okupacijo pa so jih zaradi pomanjkanja surovin ustavili.

Pravi razmah ribje predelovalne industrije v Slovenskem primorju pa se je začel po priključitvi cone B STO k Jugoslaviji. Surovino, predvsem plavo ribo, je ribja predelovalna industrija že od leta 1947, ko so bili v Jugoslavijo odpeljani vsi boljši čolni in ladje njenih flot, dobivala zlasti od zasebnih ribičev in dveh ribolovnih podjetij - izolske Ribe in piranskega Ribiča, nekaj pa tudi od ribiških zadrug. V ribjih tovarnah je bila zaposlena predvsem ženska delovna sila, na ribiških ladjah pa so delali predvsem moški.

KOMBINAT KONZERVNE INDUSTRIJE DELAMARIS IZOLA

1. januarja 1959 je bil v Izoli zaradi lažjega organiziranja proizvodnje in lažje prodaje izdelkov ustanovljen Kombinat konzervne industrije Delamaris (KKID), ki je deloval do leta 1973. V njem so se združili: izolski tovarni Iris in Argo, koprska tovarna Ikra in Izvozno-uvozno podjetje Delamaris. Tovarne so se poprej tudi preimenovale: Arrigoni v Argo, Ampelea v Iris, De Langlade v Ikro. Ob združitvi v KKID je bilo načrtovano, da bo obrat Iris predeloval ribe, Argo pa druge živilske proizvode. Po letu 1962 so zaradi pomanjkanja domačih rib za predelavo preusmerili proizvodnjo v predelavo sadja in zelenjave ter proizvodnjo jušnih koncentratov, predvsem pa mešanih ribjih konzerv. Leta 1959 so v Kopru ukinili obrat Ikre, v Piranu pa podjetje Ribič. Leta 1973 so se tovarne ribje predelovalne industrije v okviru KKID vključile z drugimi podobnimi slovenskimi podjetji v Združeno podjetje prehrambene industrije HP Ljubljana, v letih 1979-1989 pa so se združile v DO Droga Portorož. Leta 1992 je bilo ustanovljeno podjetje Holding Delamaris, v katero so bile vključene vse dejavnosti: ribištvo na morju, gojenje rib, predelovalna industrija in promet z ribo. Leta 1997 je bilo tudi v tej panogi končano lastninsko preoblikovanje in nastala so štiri nova podjetja: Delamaris, Delmar, Riba in Frigomar.

Postopek "Uso Nantes" sodi med najstarejše načine izdelave sardin. Po tem postopku so ribe, ki so jim predhodno odstranili glave in drobovino ter jih namočili v nasičeno slanico, zložili na kovinske rešetke - gradele -, kjer so se odcedile in osušile. Na rešetkah so jih kuhali v pari ali vodi. Kuhane in ohlajene ribe so prirezali na primerno dolžino, zložili v pločevinke, zalili z oljem ali omako, zaprli in sterilizirali.

Delovna enota Proizvodnja embalaže in litografije je ena od DE Delamarisa, katere proizvodnja služi kot polizdelek v nadaljnji proizvodnji živil v Delamarisu in Argu. Proizvodni program obsega izdelavo različnih vrst pločevinaste embalaže, ki se od surovine (pločevine) do izdelka (pločevinka) obdela v oddelku. Tu poteka tudi veniranje pločevine.

maj 2008