Kulturna zgodovina

1. Ladijski modeli patra Gabrijela Gruberja
2. Votivne podobe pomorcev
3. Zbirka ladijskih polen

1. Ladijski modeli patra Gabrijela Gruberja

   Gabrijel Gruber je bil rojen leta 1740 na Dunaju. Študiral je v Gradcu, leta 1755 pa stopil med jezuite. Bil je strokovnjak za hidrotehniko in arhitekturo, poznal pa je tudi osnove pomorstva in pomorske zgodovine.

   Leta 1769 se je zaposlil na Mehanični šoli v Ljubljani, kjer je poučeval matematiko, mehaniko, hidravliko in inženirske vede. Poleg ladjedelništva so na šoli spoznavali tudi delovanje pristaniških naprav in objektov. Gruber je v bližini šole želel zgraditi ladjedelnico, kar pa je predstavljalo prevelik strošek.

   Avstrijska bojna ladja "Kaiser Karl VI.", delavnica G. Gruberja, 2. pol. 18. stol.

   Za pedagoško delo na šoli je bilo treba nekatera učila izdelati. Tako so nastali tudi ladijski modeli, ki so predstavljeni v Pomorskem muzeju "Sergej Mašera" Piran. Modele naj bi v letih 1774-1783 izdelal Spirito Vigo s sodelavci.

   Do predstavitve v piranskem Pomorskem muzeju so bili modeli shranjeni v depojih Narodnega muzeja v Ljubljani, ki je še danes njihov lastnik. Nekaj modelov iz Gruberjeve delavnice je bilo razstavljenih tudi v Pulju, a so ob umiku italijanske vojske leta 1943 izginili (ne)znano kam.

   Model korvete, delavnica G. Gruberja, 2. pol. 18. stol.

   Linijsko ladjo "Kaiser Karl VI." s 106 topovi so ob pomoči mojstrov iz Antwerpna po načrtih nizozemskih in belgijskih ladij gradili na Reki v letih 1717-1719. Model je nastal po prvotnih načrtih verjetno v merilu 1 : 20.

   V Pomorskem muzeju so od Gruberjevih modelov na ogled še beneška vojna galeja, tovorna lagunska galeja, korveta, šambek in ogrodje ladje med gradnjo.

   nazaj na začetek

2. Votivne podobe pomorcev

   V primerjavi s prvotnim številom je na slovenski obali ohranjenih zelo malo votivnih podob pomorcev oziroma mornarskih ex votov, saj so votivne podobe s pomorskimi motivi nekdaj polnile številne cerkve v obmorskih krajih. Te cerkvice se bodisi niso ohranile, saj to niso bile večje župne cerkve, pač pa manjše, osamljene cerkvice, vidne daleč z odprtega morja, ali pa so bile samostanske in celo pokopališke cerkvice, v katerih se žal vsa premična dediščina ni ohranila.

   Votivne podobe, na ogled v Pomorskem muzeju.

   Mornarji in ribiči, vajeni nadčloveških naporov in drznih pomorskih potovanj, so se pred odhodom na morje v njih zaobljubljali in se svojim zaščitnikom predvsem sv. Mariji, sv. Nikolaju, sv. Blažu idr. priporočali, ob srečni vrnitvi v svoj domači kraj pa jim v zahvalo darovali podobo.

   Največja zbirka mornarskih ex votov je ohranjena v zakristiji župnijske in romarske cerkve Marijinega prikazanja v Strunjanu, nekaj izvirnikov iz te cerkve pa hrani tudi Pomorski muzej "Sergej Mašera" v Piranu, kjer so razstavljene tudi kopije strunjanskih mornarskih votivnih podob.

   Mornarske zaobljubljene podobe iz Strunjana so slikane po splošno uveljavljenem obrazcu, ki se pod vplivom italijanske umetnosti razlikuje od vzorca v drugih slovenskih pokrajinah predvsem po večji dramatičnosti in dinamičnosti, pogojenih z vsebino uprizorjenega dogodka na morju. Preprosta slikarska dela največkrat neznanih, vendar spretnih in domišljije polnih podobarjev, so polna ljudske ekspresivnosti ter doživetosti in z bogato sporočilnostjo spremljajočih legend nudijo pri proučevanju pomorske preteklosti ob dokaj skromnih pisnih virih izredno dragocen vir informacij. Iz votivnih podob pomorcev spoznavamo tipe ladij (od ribiških čolnov, pri katerih so vidne tako regionalne kot krajevne posebnosti, do številnih tipov tovornih ladij na jadra in vesla, do parnih ladij, ki so jih poganjala ladijska kolesa ali ladijski vijak), raznoliko in spreminjajočo se ladijsko opremo (različne tipe in vezave jader ...). Iz legend razberemo imena ladij, spoznavamo vrste nezgod (brodolome, gusarske napade, razne spopade in bitke), kraje nezgod in njihovo številnost, smer trgovskih poti in potovanj itd.

   Le redko so votivne podobe kvalitetna likovna dela slikarjev, ki so poleg slikanja votivnih podob slikali tudi druge žanre. Tak slikar je bil Vasilij Basi Ivankovi}, ki je bil tudi kapitan dolge plovbe in se je, združujoč oba poklica, izkazal kot izvrsten ladijski portretist ter izjemno dober slikar življenja na morju. Sicer pa zaobljubljene podobe uvrščamo v zvrst ljudske oziroma naivne umetnosti, saj so večinoma nastale v podobarskih delavnicah ali pa so jih naslikali izraziti slikarji samouki.
   

   (Duška ŽITKO: Ex voto. Votivne podobe pomorcev. Koper, 1992)

   nazaj na začetek

3. Zbirka ladijskih polen

   Med dragocene pomorske starine poleg mnogih predmetov, instrumentov in umetnin z odsluženih ladij sodijo tudi ladijske polene. Polene (iz francoske besede LA POULAINE, ki pomeni ladijski kljun) so lesene skulpture, ki so nekdaj krasile premce oz. ladijske kljune vseh tipov lesenih ladij od preprostih ribiških čolnov do tovornih, bojnih ter piratskih ladij. Pojav okraševanja ladijskih kljunov z raznimi figurami je prisoten skozi tisočletna obdobja razvoja ladij in se je predvsem v severnoevropskih deželah ter Franciji in Angliji ohranil do danes, čeprav je izgubil prvotni mistični oz. religiozni pomen velikokrat povezan tudi s praznoverjem in tradicijo ter ohranil predvsem estetsko funkcijo.

   Ideja o izganjanju zlih duhov iz morja s krašenjem ladijskih kljunov s simboli in figurami je prisotna v vseh kulturah od vzhoda do zahoda od najstarejših časov pomorstva dalje. Razvila se je v cele nize upodobitev, v katerih se izraža bogastvo idej, prepletenih z religioznostjo, praznoverjem in tradicijo. Poleg okraševanja krme z raznimi bogatimi rezbarijami oz. reliefi je prav okraševanje premcev oz. ladijskih kljunov z raznimi figurami znano skozi vsa obdobja razvoja ladij.

   Do nekakšega novoveškega razcveta krašenja ladijskih kljunov je prišlo v 19. stoletju, v t.i. zlati dobi jadrnic, pred pojavom parnih in železnih ladij. Tedaj so imele ladijske polene poseben pomen. Izdelovali so jih vešči rezbarji in velikokrat so bile tudi pozlačene ali pobarvane. V vseh pomorskih muzejih ter zasebnih zbirkah po svetu je ohranjenih največ polen prav iz tega obdobja. Njihova kvaliteta je različna in niha od dobrih rokodelskih oz. obrtnih izdelkov in čudovitih primerkov ljudske umetnosti do pravih umetniških del z dovršeno umetniško formo in visoko umetniško vrednostjo.

   Na večjih in prestižnejših ladjah so polene upodabljale lastnike ladij ali kapitane pa like iz bogate pomorske mitologije ter ženske figure kot personifikacije raznih zgodovinskih dogodkov, naravnih pojavov ipd. Pogosto so simbolizirale oz. ilustrirale ime ladje ali pa imele obliko grba, orožja in kakega drugega predmeta, ki se je nanašal na namembnost ladje, njeno ime ali njenega lastnika. Znano je, da je posadka skrbno varovala svojo poleno in jo celo ob slabem vremenu zaščitila, saj bi poškodovana skulptura prinesla nesrečo vsej posadki. Tudi če bi ladijsko poleno zažgali oziroma jo uporabili za kurjavo, bi to prineslo veliko nesrečo.

   Na južnem Primorskem je ohranjenih le sedem polen, ki pričajo o veliki umetniški tradiciji in bogatem rokodelskem znanju. Šest od teh sedmih polen je na ogled v Pomorskem muzeju "Sergej Mašera" v Piranu.

   foto Dušan Podgornik

   Morda najbogatejša v muzejski zbirki je polena v obliki popolnoma pozlačenega ženskega poprsja (90 x 60 x 45 cm). Podobnih doprsnih upodobitev je bilo predvsem v 19. stoletju zelo veliko. Herma, ki je krasila koprsko jadrnico "Corriere d'Egitto", je bila last kapitana Nazaria Zetta in je datirana v začetek 19. stoletja. Ženska z dolgimi, do ramen segajočimi lasmi, grozo izražajočim pogledom in okoli vratu pod grlom zavozlanima kačama je mitološki lik Meduze, ogrnjene v mehko padajočo tuniko, ki pokriva mogočno žensko oprsje. Močna ekpresivnost polene je rezultat izraza obraza in svetleče pozlate.

   foto Peter Čerče

   Polena največjih dimenzij (110 x 146 x 58 cm), razstavljena v Pomorskem muzeju v Piranu, predstavlja morskega konja. Tudi ta zamolklo zeleno-rjavo obarvana skulptura je v 19. stoletju krasila ladijski kljun večje koprske jadrnice. Muzeju v Kopru, kjer je bila do leta 1956, jo je podaril gospod Antonio Fonda-Savio iz Trsta. Mitološko bitje, ki ima glavo in grivo podobno konjski, zadnji del trupa pa kot morski konjiček, ni osamljen primer motiva polene. Več podobnih primerov se nahaja v pomorskih muzejih po Evropi.

   foto Dušan Podgornik

   Pomorski muzej v Piranu hrani tudi zanimivo ladijsko poleno v obliki skodrane glave (52 x 35 x 35 cm). Skulptura lepo izrezljanih lasnih kodrov je verjetno krasila trabakolo, saj se enaka polena, ki naj bi bila nekoč na ladijskem kljunu stare beneške trabakole, nahaja v pomorskem muzeju v Benetkah. Piranska polena je žal precej poškodovana, saj so jo, potem ko je odslužila, uporabljali kot tnalo za sekanje drv.

   foto Dušan Podgornik

   Poleg teh treh so razstavljene še manjša polena v obliki morske pošasti, ženska figura (morda sv. Marija zaščitnica mornarjev) in Nereida.

   (Duška ŽITKO: Ladijske polene v koprskem in piranskem muzeju. Annales ; Št. 6. Koper, 1995.)

   
   Naslovna stran kataloga "Ladijske polene" (JPG format, 49 KB)

nazaj na začetek

oktober 1999